Tudi cez ta prepad moram
Kakšen lep, soncen, miren dan,
nobenega pritiska m grozljivosti,
nobenega znanca ali vohuna,
zdrav sem in ves bolec od lepote
lepih teles in prijaznih obrazov,
zacel sem ljubiti poganstvo, fetiše
in prastare mite, ki jih vsako lepo
bitje priklice iz cakajocih stvari.
Le proti veceru se mi oglasi neizrekljivi
spomin in mi tiho sledi, upiram se mu
in cakam na spopad in nazadnje samega
sebe nosim kakor konj ranjenca.
Vsi okoli mene so ponosni na strahove,
vsi govorijo o svojih smešnih ranah,
moje odprte strani pa nihce ne opazi,
vso noc krvavim in si zapisujem s krvjo
na steno svoje prastaro poreklo,
njihove basni pa migotajo v knjigah.
Nic pošastnejšega ni od deklice,
Ki jo ljubiš eno samo noc
In je nikoli vec ne morec najti.